The White Sheik (1952)

Originalni naslov: Lo sceicco bianco
Režija: Federico Fellini
Scenarij: Federico Fellini, Michelangelo Antonioni, Tullio Pinelli…
Žanr: drama, komedija
Igrajo: Leopoldo Trieste, Brunella Bovo, Alberto Sordi, Giulietta Masina…
Država: IT
Čas trajanja: 86 min

Mladoporočenca Ivan Cavalli (Leopoldo Trieste) in Wanda Cavalli (Brunella Bovo) sta na medenih tednih v Rimu. Takoj, ko se nastanita v hotelu, gre on malce zadremuckati, ona pa naj bi si medtem privoščila vročo kopel. Hitro si premisli, saj jo fatra mirbec obiskati pisarno omiljene revije, v kateri je foto strip njenega lepega heroja, ki ga strastno in redno in zvesto bere. Kajpak se film suče okoli časov, ko še ni bilo teveja in neta, zatorej so morali ljudje iskati vire večne romantike (in seveda samozlorabe) v drugih platformah, kot so knjige, časopisi, revije in cajtungi. In res ženički ščegi ne da miru, zatorej se med moževim dremežom izmuzne na plano. Wanda zavandra ven, in glej ga zlomka, sreča se ji resnično nasmehne, kajti res spozna famoznega postavnega junaka omenjenega limonadastega stripa, in sicer Belega Šejka (Alberto Sordi). Poleg tega, da se ji želja izpolne, se ji tisti dan pripeti pravcata mala pustolovščina. Med njeno odsotnostjo pa se njen obubožan mož napsihiran na vse možne pretege trudi z nje iskanjem.

Liki so odlično portretirani; tako vodilni, kot postranski. Ivan je bogataš srednjih let z uglednimi sorodniki in znanci. Wanda pa… je zelo lepa in mlada – mogoče celo premlada za Ivana. Ali pa celo še premlada in nezrela in neizkušena za resne zveze na splošno, kaj šele zakon. Verjetno je še devica, katero bi Ivan zelo rad čimpreje povaljal, poonegavil, razdevičil in potem eventuelno tudi napumpal. Najbrž je že hitro polna obžalovanja in zatorej tudi zdolgočasena in preveč zasanjana z romancami na papirju pobegne, iščoča novih pustolovščin in izivov. Jah, Wanda je ena izmed tistih deklet, ki že zelo življenje zasanjano prebirajo knjige, revije, stripe in imajo sedaj posledično oprane možgane in s tem popačen pogled na moške, ljubezen, seks, romantiko in tako dalje. Sedaj je že poročena in še vedno išče samo sebe, upajoča ugledati nekakšno razsvetljenje. Pot jo celo pripelje do poskusa samomora – le-ta je prikazan komično oz. satirično, verjetno za tisti čas celo z riskantnim humorjem. Če se lahko tako izrazimo. A s tem je Fellini le izražal oz. začel izražati svoj unikatni stil. No, samomorilka, ups, mladoporočenka na koncu vseeno pristane v rokah svojega moža in mu v solzah reče, da je on njen Beli Šejk. Ali je dojela, da je on tisti pravi za njo, ali se je zgolj sprijaznila s tem, pa je odprto vprašanje.

To je Fellinijev prvi samostojni režiserski izdelek. Moramo reči, da mu je uspelo. Dobili smo dramo, komedijo, parodijo in satiro v enem. Ali pa odvisno iz katerega zornega kota hočeš na film gledati. Hitro opazimo unikaten stil, nenavadne zgodbe in like. Vse pa je nekako ovito v surrealistične elemente. In takšne in podobne sestavine so v kasnejših filmih postale Fellinijev zaščitni znak. Felliniesque, imenovan.

Ocena: 4/5

Jure Bortek

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *