The Faculty (1998)

 

(SCI-FI) HORROR KOT IMITACIJA

Leto: 1998
Država: ZDA
Režija: Robert Rodriguez
Scenarij: Kevin Williamson
Igrajo: Elijah Wood, Josh Hartnett, Jordana Brewster, Clea DuVall, Laura Harris, Shawn Hatosy, Salma Hayek, Famke Janssen, Robert Patrick, Usher Raymond, Jon Stewart…
Žanr: grozljivka, komedija
Dolžina: 104 min

Učenci amerićke srednje šole Herrington High, ki so popredalčkani v stilu in slogu klasike iz 1985, The Breakfast Cluba, geekovski Casey Connor (Elijah Wood), princeskasta Delilah Profitt (Jordana Brewster), njen športni tip Stan Rosado (Shawn Hatosy), cool-guy-ovski Zeke Tyler (Josh Hartnett), čudna in mizantropska in darkerska Stokely ‘Stokes’ Mitchell (Clea DuVall) ter svetlolasa misteriozna novoprišlarka Marybeth Louise Hutchinson (Laura Harris), na podlagi najdenega malega alienskega ligenjčka in določenih opaženih teorij, sumijo, da so učitelji spremenjeni v vesoljce, saj so psihično drastično spremenili svoje obnašnje. Slutnja se povečuje in povečuje in povečuje, kajti vedenjsko se začnejo spreminjati tudi učenci. In kot se za tovrstne filme šablonsko spodobi, morajo vsi ti omenjeni dijaki skupaj zbrati sive celice in stuhtati, kako se iz te zagonetke rešiti. Dokaj hitro pogruntajo, da so za vse krivi tisti mali ligenjčki, saj se parazitsko vselijo v človeka in ga vzamejo pod kontrolo. Njihova najbolj grozljiva pogruntavščina pa je, da se med njimi skriva glavni vesoljček oz. overlord oz. alienska kraljica, ki svoje sužnje skrito nadzoruje.

Režiserski stolček je grel Robi Rodriguez (El mariachi (1992), Desperado (1995), From Dusk Till Dawn (1996), Once Upon a Time in Mexico (2003), Sin City (2005), Planet Terror (2007). Scenarij pa je napisal Kevin Williamson (Scream (1996), I Know What You Did Last Summer (1997), Scream 2 (1997), Teaching Mrs. Tingle (1999), Cursed (2005)), in kot je to v njegovem stilu, prav tako v The Facultyju najdemo mnoge reference na vrsto filmov. Tudi tu se je Williamson držal svojega recepta film-o-filmih in če je prilično deloval za slešersko sorto, zakaj ne bi tudi za saj-fajevsko. The Fuckulteto lahko povežemo z kar nekaj ZF izdelki. Prvič, Invasion of the Body Snatchers (1956) in The Puppet Masters (1994); vesoljci zavzemajo ljudi, kradejo telesa, imitirajo folk, oponašajo svojega ljudskega gostitelja, le da so (očitno) čustveno odsotni. Drugič, The Thing (1982); test okuženosti je poklon,  če ne rekonstrukcija ali če ne celo kraja, znamenitega MacReadyjevega testa s krvjo. Tretjič, Men in Black (1997); ogromna hroščata pošast na koncu. In tako naprej.

D’Zbornica spada v poplavo teen grozljivk iz obdobja druge polovice 90-ih, katero je kričeče sprožil Scream leta 1996. Le-ta je že naslednje leto dobil prvo nadaljevanje, kreativno imenovano Scream 2. Istega leta so se v kinih preplašeno tresle melone Jennifer Love Hewitt v I Know What You Did Last Summer, ki pa so si že sledeče leto prilastile sekvel, inovativno naslovljen I Still Know What You Did Last Summer. V tem letu so še vedno v kino halah strašile grozlijvke, in sicer… Po sedmih letih se je vrnil Charles Lee Ray, seveda zopet v fizični manifestaciji male morilske lutke z notoričnim vzdevkom Chucky, in zopet pokazal svoje antisocialne sposobnosti v Bride of Chucky. Joshua Jackson je preplašeno iskal Paceya v Urban Legend. Michael Myers se je po 20-ih letih spet odločil preganjati Jamie Lee Curtis v Halloween H20: 20 Years Later (kjer spet nekega mulca špila Josh Hartnett). Leto kasneje so najstniki v gmajni iskali navidezno čarovnico v The Blair Witch Project. In ne smemo pozabiti na unikatno napeti Final Destination, ki je leto zatem, natančneje v prvem letu naslednje dekade, nakazal dober štart v kraljestvu teen horrorja.

Kot se za new-age imitatorje spodobi, tudi The Faculty vsebuje kar nekaj (poleg prej omenjenih) znanih obrazov – Salma Hayek, Usher Raymond in še kakšen bi se našel. Aja, Jon Stewart igra profesorja, ki ti pribije šut z imenom Edward Furlong. In kajpak tudi branjevke vedo, da je to ime mladega John Connorja/igralca iz Terminator 2. Iz le-tega so potegnili ven Roberta Patricka, tekočega robota, ki tu zaigra koleričnega trenerja nogometne ekipe. Dolgonoga Famke Janssen nam nakaže brezglavo imitiranje Carpenterjevega pajkca. V kader svojo bučo pomoči tudi zadetek Hyde – Danny Masterson – kletni privesek iz Tistih 70-ih. V sceno občasno pripsihira tudi Piper Laurie, psihopatska mama iz Carrie (1976). In ne smemo pozabiti na na žalost že pokojnega Daniela von Bargena (1950–2015), ki ga ljubitelji male TV serije iz 90-ih, z naslovom Seinfeld, poznajo kot šefa Georgieja Costanze, Krugerja.

Tako kot pri mnogih ostalih filmih o tatovih teles, gre tudi tukaj bolj za thriller, kot pa horror. A to ni nič slabega, še posebej, ako je scenarij dober in film gledljiv. In ta je izredno gledljiv. In vsekakor nadvse zabaven. Tega ne pokvari niti malce low-budget CGI pošastekov. Faculty je ultimate ’90s horror movie – glasba, hi-skool liki, akcija, Williamsonove reference na ostale grozljivke in tako dalje. Tako kot Scream je tudi Faculty nekakšnen poklon, homaž, satira, katere ne smemo jemati preveč resno, a vseeno so tovrstni filmi resnično sprejeti le pri resnih fenih.

OCENA: 4/5

Jure Bortek

Zombieland (2009)

 

Režija: Ruben Fleischer
Scenarij: Rhett Reese, Paul Wernick
Igrajo: Jesse Eisenberg, Woody Harrelson, Emma Stone, Abigail Breslin…
Žanr: grozljivka, komedija
Dolžina: 88 min
Leto: 2009
Država: ZDA

Virus je (končno) večino ljudi na svetu spremenil v zombije. V boju za preživetje s temi gnusnimi nesmrtniki prestrašeni in samotarski študent Columbus (Jesse Eisenberg) združi moči z neustrašnim Tallahasseejem (Woody Harrelson), ki je pravi umetnik v iztrebljanju zombijev. Kmalu se jima na njunem roadtripu pridružita še premeteni sestri Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin).

Zombieland, kot že iz naslova lahko sklepamo, govori o zombijih. Torej boste rekli; pa kaj, še en zombie horror. Vendar to ni tipični zombie movie. Je zmes grozljivke in komedije. Meji že na satiro. Vsakomur, ki je bil všeč Shaun, bo tudi Zombieland. In kot že vemo, to ni tipični zombie movie. A kaj ga dela tako drugačnega in s tem mogoče tudi boljšega? Za zombie podžanr ima dokaj netipične like, scene, dogodke, situacije. Npr. V filmu ima cameo vlogo Bill Murray, Bill Fucking Murray, legenda komidijantska, ki doda filmu nekaj bizarno unikatnega. Seveda so pa v temu slikosuku glavna atrakcija vodilni liki. Ti so odlično napisani, kajti so zelo gledabilni in všečni in karizmatični. Eisenberg in Harrelson sta čisto nekaj svojega. Kot kakopak tudi Breslin in Stone. Slednja s svojo karizmo blesti, saj jo je prijetno gledati pri tekanju in streljanju zombijev. Mila Jovović je dobila konkurenco.

Filmu dodatno unikatno začimbo doda samo pripovedovanje zgodbe skozi pravila za preživetje. Eisenberg razlaga o pravilih, ki jih potrebuješ za preživetje v džungli zombijev. Pravila kot to, da moraš biti hiter, da uideš zombijom. Da moraš obvladati orožja. Da moraš imeti vedno pripet varnostni pas. Da moraš vedno pregledati zadnje sedeže. Da moraš vedno preveriti, če si zombija res ubil. In tako naprej.

Skratka. Zombieland je izredno samosvoj in zabaven film, ki bi znal poleg hard-core zombie fenov navdušiti tudi običajne glodalce.

OCENA: 4,5/5

Jure Bortek

Cabin Fever (2002)

 

Režija: Eli Roth
Scenarij:  Eli Roth, Randy Pearlstein
Igrajo: Rider Strong, Jordan Ladd, Cerina Vincent, James DeBello, Joey Kern…
Žanr: horror
Dolžina: 93 min
Leto: 2002
Država: ZDA

Režiral je Eli Roth, ki je skupaj z Randyem Pearlsteinom spisal scenarij. Le-ta (mičkeno) spominja na klišejske so ’80s zgodbice o študentih, ki najamejo kočo sredi gozda, kjer naletijo na smrtonosni mesojedi virus. Po hitrem postopku se začne prelivati kri.

Igrajo; tu je Rider Strong. Igra Paula. Je ((verjetno) izgubljen) devičnik. Potem je tu Jordan Ladd, ki igra simpatično in čutno Karen. Naslednji je James DeBello. Njegovemu liku je ime Bert. Je žurer in zajebant. Nato je tu Cerina Vincent, ki je lušna in gladkokožna bejba, ki sliši na ime Marcy. Njen fant pa je samovšečni in sebični Jeff, ki ga portretira Joey Kern. Igra vseh je odlična in prepričljiva, saj res čutimo za like in za njih celo navijamo.

Roth je fantastično ujel formulo teen horrorja, ki se je začel v 70-ih in razširil v 80-ih, kajti film zelo spominja na slasherje iz omenjenih obdobij. Ideje si tudi izposoja iz filmske serije Evil Dead, Romerovega Night of the Living Dead in mnogih, mnogih drugih. V Kabinetski vročini vidimo vse, kar se za filme te sorte spodobi, od konfliktov med liki, prek špricanja krvi in nasilja, do seksa in golote. Ja, Vincentova ima super joške. Ups! No… Ima lepo oprsje. Priča pa smo izvrstnim efektom in mejkapu – npr. Jordan Ladd odlično razpada obraz.

Vročina v kabini je eden izmed boljših najstniških grozljivk. Ima pametnega morilca – vodo. Ali bolje rečeno – onesnaženo vodo. To je konec koncev lahko tudi pametna alegorija na današnje onasneževanje vode.

Roth se je izkazal in dokazal, kaj zmore. Ustvaril je odlično grozljivko in si z njo napovedal bogato kariero. Leta 2005 je zrežiral fantastičen torture fest Hostel. Dve leti kasneje pa je prišlo še odlično nadaljevanje.

OCENA: 4,5/5

Jure Bortek

The Terminator (1984)

 

Režija: James Cameron
Scenarij: James Cameron, Gale Anne Hurd
Igrajo: Arnold Schwarzenegger, Linda Hamilton, Michael Biehn, Lance Henriksen…
Žanr: akcija, ZF
Dolžina: 107 min
Leto: 1984
Država: ZDA

Iskanje podzvrsti

V bližnji prihodnosti svetu vlada SkyNet, zlovešča umetna inteligenca, ki neumorno manufakturira raznorazne robote, ki veselo pokončujejo ljudi iz tal in zraka. Svet je sesut, sestradan in v ruševinah in folk se skriva v nekakšnih podzemnih, skritih getotih. Naši uporniki, četudi za zajtrk glodajo peške, za malico srkajo luže in za večerjo grickajo vezalke, se ne dajo kar tako. So pravcati borci. Med njimi je neustrašni John Connor, ki hitro pogrunta SkyNetove šibke točke, katere bodo stroje hitro pometle pod rušo. Preostanek zgodbe se nadaljuje kasneje…

Podžanr, kot neka podporna kategorizacija, natančneje definira določen film, ga preciznejše opiše. Kajti tako kot drugi žanri, se tudi ZF povezuje z ostalimi. Sicer je kakopak vsak film samosvoj hibrid žanrov, a vedno je en v ospredju, neka zvrst prevladuje.

Preglejmo film Jamesa Camerona Terminator iz leta 1984. Primer je splošno znan kot akcija, kajti streljanja in tekanja in eksplozij in preganjanja z avtomobili ne primanjkuje. Natančneje pa je znanstveno-fantastična akcija, saj je glavni negativec kiborg iz prihodnosti, ki mora eliminirati določeno osebo. A ako pogledamo malce bližje, opazimo zlivanje večih podzvrsti. Če primerjamo film z grozljivkami tistega cajtgajsta zgodnjih 80-ih, opazimo podobnosti slešerjem, saj Terminator, dobesedno, kot brezsrčni robot, hladnokrvno pobija ljudi. Ako pogledamo glavna junaka, moški in ženska, ki se tekom zapletov borbe za življenje zaljubita in na koncu tudi izljubita, uvidimo romantično dramo. To pa je tudi osrčje oz. gonilo zgodbe – njuno preživetje, njuna združitev. Zatorej je na nek čuden način center fabule oz. glavni junak še nerojeni John Connor – zaradi njega se vse začne, zaradi njega se vse dogaja, zaradi njega smo v preteklosti oz. sedanjosti… On je hičkokovski McMuffin… Hmmm… Pa vzemimo lupo… Štorija, kot že vsi vemo, je taka, da izvedoč za svoj eventualen konec, SkyNet, za preprečitev le-tega, izumi časovni stroj, s katerim v preteklost pošlje sofisticiranega kiborga inflirtacijske sorte T-800 za odstranitev Sare Connor in s tem posledično tudi rojstvo svojega morilca, še nerojenega bodočega odrešenika človeštva Johna Connorja. A glej ga zlomka. Ta mala informacija ne uide mimo J.C.-ja, ki hitro stopi v akcijo in si tako ali drugače prilasti časovno mašino zase. Le-to uporabi in pošlje v preteklost svojega izbranca Kyla Reesa na misijo zaščititi svojo mamo Saro pred že omenjenim zlobnim kiborgom, ji medtem dvoriti, jo osvojiti in jo na koncu tudi oploditi. Ja, res, Janez si v prihodnosti izbere svojega bodočega fotra, ga pošlje v preteklost, v čas, kjer sam še ne obstaja, naj poišče in napumpa njegovo mamo, ki bo posledično rodila njega in… In ostalo je zgodovina. Oz. prihodnost.

OCENA: 5/5

Jure Bortek

Ghostbusters

 

Ghostbusters (2016)

Režija: Paul Feig
Scenarij: Paul Feig, Katie Dippold (na podlagi scenarija Ghostbusters iz 1984 – Ivan Reitman, Dan Aykroyd, Harold Ramis)
Žanr: komedija, akcija, fantazija
Igrajo: Kristen Wiig, Melissa McCarthy, Kate McKinnon, Leslie Jones, Chris Hemsworth…
Država: ZDA
Čas trajanja: 116 min

Se spomnite uvodne scene iz originalnih Ghostbustersov iz leta 1984? Ko starko prestraši duh v kleti knjižnice? In kasneje, ko naše junake prestraši duh taiste starke? No, prvo omenjena scena je bolj grozljiva, bolj smešna, bolj zanimiva kot tale celoten remake. Občutek imaš, da film nima ne začetka, ne konca, ne sredine, ne vsebine… Film skače od skeča do skeča, za češnjo na torti pa še le-ti delujejo kot odvržene deleted scenes.

Tokrat so ghostbusterji ženske. Nice! Duhce lovijo stare dobre znanke šova Saturday Night Live – Kristen Wiig, Melissa McCarthy, Kate McKinnon in Leslie Jones. In res, kokos ne pade daleč od palme, film res deluje kot slab SNL skeč. Tak, ki je hitro napisan, kajpak, zadnji dan, saj piscem zmanjkuje časa za karkoli dobrega, zatorej potemtakem dobimo šale brez žmohta. Sicer pa zaigrano ni slabo, kajti tu pa tam se jim celo posreči izustiti kako dobro enovrstičnico.

Poleg praznih šal, enako velja za VFX. Dandanes je vse računalniško in takisto velja za tale rimejk. Posebni vizualni učinki duhcev oz. prikazni oz. paranormalnih entitet so daleč, daleč od posebnega, saj delujejo kot ceneni screensaverji, ki brezglavo letajo okoli mimoidočih. V izvirnikih so duhci imeli neko težo, nek karakter, tukaj so le za odstrel.

Omembe vredne so bedne, vsiljene, cenene in nesmešne cameo vloge slavnih akterjev iz prvih dveh filmov. Bill Murray je kot slavni debunker paranormale hitro odstranjen, ali bolje rečeno, vržen skozi okno. Dan Aykroyd se pojavi kot izgubljen voznik taxija. Prikaže se tudi hartbrejkerka Sigourney Weaver, temnopolti izganjalec duhov Ernie Hudson in cvileča tajnica Annie Potts. Rick Moranis, tečen mali sosed oz. Dark Helmet, je na srečo odsoten (beri: zavrnil je vlogo). Harold Ramis (Ghostbuster z očali) pa je na srečo že pokojni (1944–2014), tako da mu ni treba trpeti zaradi te polomije.

Ocena: 1/5

Jure Bortek

The White Sheik (1952)

 

Originalni naslov: Lo sceicco bianco
Režija: Federico Fellini
Scenarij: Federico Fellini, Michelangelo Antonioni, Tullio Pinelli…
Žanr: drama, komedija
Igrajo: Leopoldo Trieste, Brunella Bovo, Alberto Sordi, Giulietta Masina…
Država: IT
Čas trajanja: 86 min

Mladoporočenca Ivan Cavalli (Leopoldo Trieste) in Wanda Cavalli (Brunella Bovo) sta na medenih tednih v Rimu. Takoj, ko se nastanita v hotelu, gre on malce zadremuckati, ona pa naj bi si medtem privoščila vročo kopel. Hitro si premisli, saj jo fatra mirbec obiskati pisarno omiljene revije, v kateri je foto strip njenega lepega heroja, ki ga strastno in redno in zvesto bere. Kajpak se film suče okoli časov, ko še ni bilo teveja in neta, zatorej so morali ljudje iskati vire večne romantike (in seveda samozlorabe) v drugih platformah, kot so knjige, časopisi, revije in cajtungi. In res ženički ščegi ne da miru, zatorej se med moževim dremežom izmuzne na plano. Wanda zavandra ven, in glej ga zlomka, sreča se ji resnično nasmehne, kajti res spozna famoznega postavnega junaka omenjenega limonadastega stripa, in sicer Belega Šejka (Alberto Sordi). Poleg tega, da se ji želja izpolne, se ji tisti dan pripeti pravcata mala pustolovščina. Med njeno odsotnostjo pa se njen obubožan mož napsihiran na vse možne pretege trudi z nje iskanjem.

Liki so odlično portretirani; tako vodilni, kot postranski. Ivan je bogataš srednjih let z uglednimi sorodniki in znanci. Wanda pa… je zelo lepa in mlada – mogoče celo premlada za Ivana. Ali pa celo še premlada in nezrela in neizkušena za resne zveze na splošno, kaj šele zakon. Verjetno je še devica, katero bi Ivan zelo rad čimpreje povaljal, poonegavil, razdevičil in potem eventuelno tudi napumpal. Najbrž je že hitro polna obžalovanja in zatorej tudi zdolgočasena in preveč zasanjana z romancami na papirju pobegne, iščoča novih pustolovščin in izivov. Jah, Wanda je ena izmed tistih deklet, ki že zelo življenje zasanjano prebirajo knjige, revije, stripe in imajo sedaj posledično oprane možgane in s tem popačen pogled na moške, ljubezen, seks, romantiko in tako dalje. Sedaj je že poročena in še vedno išče samo sebe, upajoča ugledati nekakšno razsvetljenje. Pot jo celo pripelje do poskusa samomora – le-ta je prikazan komično oz. satirično, verjetno za tisti čas celo z riskantnim humorjem. Če se lahko tako izrazimo. A s tem je Fellini le izražal oz. začel izražati svoj unikatni stil. No, samomorilka, ups, mladoporočenka na koncu vseeno pristane v rokah svojega moža in mu v solzah reče, da je on njen Beli Šejk. Ali je dojela, da je on tisti pravi za njo, ali se je zgolj sprijaznila s tem, pa je odprto vprašanje.

To je Fellinijev prvi samostojni režiserski izdelek. Moramo reči, da mu je uspelo. Dobili smo dramo, komedijo, parodijo in satiro v enem. Ali pa odvisno iz katerega zornega kota hočeš na film gledati. Hitro opazimo unikaten stil, nenavadne zgodbe in like. Vse pa je nekako ovito v surrealistične elemente. In takšne in podobne sestavine so v kasnejših filmih postale Fellinijev zaščitni znak. Felliniesque, imenovan.

Ocena: 4/5

Jure Bortek

Fright Night (1985)

 

Režija: Tom Holland
Scenarij: Tom Holland
Žanr: grozljivka
Igrajo: William Ragsdale, Chris Sarandon, Roddy McDowall, Amanda Bearse…
Država: ZDA
Čas trajanja: 106 minScenarij je napisal Tom Holland, ki je tudi režisiral. V njegovo filmografijo spadajo še tri grozljivke – legendarni Child’s Play (1988) ter povprečna The Langoliers (1995) in Thinner (1996).

Kratka obnova zgodbe je sledeča; Najstnik Charley Brewster (William Ragsdale) špijunira skozi okno in opazi, da se njegov sosed Jerry Dandrige (Chris Sarandon) rad igra ženskarja. A kar mu ne da miru, je to, da se nobena od brhkih mladenk ne vrne iz hiše. Živčen in firbčen se poda na misijo raziskati ta bizarni primer. Pri detektivstvu mu pomagajo nejeverna punca Amy Peterson (Amanda Bearse), čudaški prijatelj Ed Thompson (Stephen Geoffreys) in postarani bivši igralec grozljivk Peter Vincent (Roddy McDowall).

Štorija je dandanes skorajdane že klišejska,če ne celo šablonska, kot tudi liki, vendar je bilo takrat v tistih časih vse predstavljeno na svež, svojevrsten način. Fabula se, za razliko od klasičnih vampirijad, odvija v modernih časih (prvih slešer/MTV generacij), kjer najstniki brezglavo zapravljajo čas in energijo, radi spolno občujejo, gledajo grozljivke, ali pa kar oboje hkrati, poznajo pravila filmov, radi vohunijo za sosedi in podobno. To pa so tudi dobre oporne točke, ki jih scenarij dodobra izkoristi, saj so liki dobro portretirani in so prepričljivi. Na momente je moteča igra Williama Ragsdala, ki na videz deluje rahlo moten. Amanda Bearse, ki je najbolj znana kot Bundyjeva soseda Marcy iz TV serije Married with Children, dobro odigra vlogo kljubovalne punce/zapeljive vampirke. Stephen Geoffreys, ki je kasneje nadaljeval kariero v porno industriji, je izjemen v svojem glasu in stasu. Leta 1988 je med drugim odlično zaigral obsedenca v grozljivki 976-EVIL. Roddyja McDowalla se verjetno najbolj spominjamo iz ZF spektakla Planet of the Apes (1968) in nadaljevanjih. Peter Vincent nam odpre zanimivo vprašanje – ali smo sposobni biti heroji tako v filmu kot v resničnem življenju? (Peter Vincent – je to mogoče izpeljanka ikon grozljivk kot sta Peter Cushing in Vincent Price?). Ostane nam še znani Chris Sarandon, ki igra karizmatičnega vampirja. Je tudi strasten morilec in zapeljivec žensk. Igra v filmih kot so The Princess Bride (1987), Child’s Play (1988), Mora pred Božičem (The Nightmare Before Christmas, 1993), Bordello of Blood (1996), Perfume (2001) in My Sassy Girl (2008) ter mnogih drugih.

Vizualni efekti nikoli ne bodo zastarali, saj so še danes videti vrhunski in enako velja za masko. Srhljivi so prizori spreminjanja ljudi v vampirje. Najbolj nepozabna scena je, kjer se človek iz volka prelevi nazaj v človeka. Optični učinki so top in spadajo med najtaboljše klasike svoje dekade, kot so An American Werewolf in London (1981), The Howling (1981) in The Muha (1986).Fright Night je izviren, pošten, lahek in zabaven film. Je ultimate ’80s (horror) movie. Pokaže vse sladkosti 80-ih, in sicer od mode, prek klišejev, do glasbe. Preživel je vse do danes, kar pomeni, da se dobro stara. Če ne celo pomlajuje. Je eden izmed boljših sodobnih pripovedk o vampirjih in navdušuje marsikaterega oboževalca te zvrsti filmov.

Ocena: 4.5/5

Jure Bortek

Halloween (1978)

 

Režija: John Carpenter
Scenarij: John Carpenter, Debra Hill
Žanr: grozljivka
Igrajo: Donald Pleasence, Jamie Lee Curtis, P.J. Soles…
Država: ZDA
Čas trajanja: 91 min

Režiral je tako imenovan master of horror John Carpenter in to je bil takrat njegov tretji celovečerec. Prvi je diplomsko delo, in sicer ZF parodija Dark Star (1974). Drugi pa akcijski thriller Assault on Precinct 13 (1976). V njegovo filmografijo štejejo še Someone’s Watching Me! (1978), Elvis (1979), The Fog (1980), Escape from New York (1981), The Thing (1982), Christine (1983), Starman (1984), Big Trouble in Little China (1986), Princ teme (Prince of Darkness, 1987), Oni živijo (They Live, 1988), Memoirs of an Invisible Man (1992), In the Mouth of Madness (1994), Village of the Damned (1995), Escape from L.A. (1996), Vampires (1998), Duhovi z Marsa (Ghosts of Mars, 2001) in The Ward (2010).

Pripovedka se začne leta 1963, neke lepe noči, natančneje za Noč čarovnic, ko 6-letni Michael Myers počasi zakoraka v kuhinjo, odpre predal, pograbi za največji nož, se povzpne gor po stopnicah, zajadra v sobo 17-letne sestre in jo začne mesarsko klati. Posledično starši niso nič kaj zadovoljni in ga pošljejo v umobolnico, kjer se naslednjih 15 let prepusti psihiatričkemu zdravljenju. A glej ga zlomka, 30. oktobra 1978 pobegne iz ustanove in se vrne v rodno mesto, kjer začne svoj morilski pohod. Za njim se urno zapodi njegov psiholog dr. Sam Loomis (Donald Pleasence) in z novico obvesti lokalnega šerifa. Medtem si Mihec že ogleduje svoje žrtve – med mnogimi so tudi vitke srednješolke Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), Annie Brackett (Nancy Kyes) in Lynda van der Klok (P.J. Soles).

Scenarij, čigar ideje segajo tudi v italijanske grozljivke, je nastal z mislimi Carpenterja in Debre Hill (1950-2005). Verjetno je tudi zato scenarij nekaj posebnega, kajti ima ženski touch. Liki so zelo dobro napisani realistično. Enako velja tudi za dialoge, saj gledalec sočustvuje z liki in se vživi v njihovo zgodbo. Le-ta pa je potkovana z napeto Hitchcockovsko režijo, katero spremlja bodeča glasba, ki jo je skomponiral sam Carpenter. Z vsemi omenjenemi elementi je tako tudi nastal dober recept za slasher. V Halloween pa slišimo tudi enega izmed najboljših theme songov.

Četudi igra ni nič posebnega, so igralci kemijsko dobri, realistični in prepričljivi. Za njih nam je mar. Memoriabilen je npr. Donald Pleasence, ki s svojim srhljivim performansom odlično portretira zaskrbljenega dohtarja. Vlogo le-tega sta zavrnila takrat že legendi grozljivk Peter Cushing in Christopher Lee, ki je kasneje priznal, da je bila to največja napaka v njegovi karieri. Zelo všečna je tudi P.J. Soles, ki s svojo energijo in karizmo daje filmu živahnost. Pokaže pa tudi oprsje. To omenjam zato, ker je tovrstna golota v slasherjih hitro postala pravilo. A kar se tiče igre izstopa le varuška Jamie Lee Curtis; v ospredje pride predvsem s svojim strahom, vpitjem, dretjem in sopihanjem. Posledično je kakopak postala originalna scream queen. Poleg tega pa so se takrat začela ustvarjati slasher pravila in s tem je Curtisova postala ena izmed prvih tako imenovanih final girlsov. Ali preživela punca. Ali… In ker je bila v tem filmu devica in ni žurala, se je izoblikovalo pravilo, da če ne seksaš, preživiš. Tega Carpenter defenitivno ni imel v mislih. To so si verjetno izmislili zategnjeni kritiki. Po vrhu tega je nastalo kup pravil kot to, da ima morilec nadnaravne sposobnosti, kajti tukaj v zrak dvigne moškega in ga z nožem pribije na zid. Takšne in drugačne slasherske neumnosti so se začele že tukaj. Sem spada tudi to, da glavnega zlikovca nikakor ne moreš poškodovati, kaj šele ubiti. Če ne prej, se vrne v nadaljevanju.

Še nekaj besed moram reči o famoznem negativcu – Michaelu Myersu. Je visok in močan. Oblečen je v temno moder kombinizon in na sebi ima belo, srhljivo, brezizrazno masko. Že sam morilčev videz gledalcu nažene strah v kosti. In to je zelo pomemben element slasherja. Maska je predelana/prebarvana maska kapitana Jamesa Kirka oz. Williama Shatnerja. Torej vse zahvale za čast in slavo letijo na njega.Nasledniki so Halloween II (1981), Halloween III: Season of the Witch (1982), Halloween 4: The Return of Michael Myers (1988), Halloween 5 (1989), Halloween: The Curse of Michael Myers (1995), Halloween H20: 20 Years Later (1998) in Halloween: Resurrection (2002) ter remaka Halloween (2007) in Halloween II (2009).

Zaradi veliko omenjenih pozitivnih lastnosti in dobro sestavljenih elementov je Halloween, narejen je bil le z 320000 dolarji, sedaj že kultna legenda. Zatorej z dobrimi razlogi sodi med najboljše grozljivke. Še vedno straši in navdihuje.

Ocena: 5/5

Jure Bortek

The Blob

 

The Blob (1958)

Režija: Irvin S. Yeaworth Jr.
Zgodba: Irvine H. Millgate
Žanr: ZF, grozljivka
Scenarij: Theodore Simonson, Kate Phillips
Igrajo: Steve McQueen, Aneta Corsaut…
Država: ZDA
Čas trajanja: 86 min

Dva najstnika, Steve Andrews (Steve McQueen) in Jane Martin (Aneta Corsaut), katerima hevi petink še zdaleč ni tujka, se nekje v zakotju gmajne zapeljujeta v avtomobilu. In ravno v trenutku, ko bi se Štefu nasmehnila sreča, na nebu opazita meteorit. Le-ta prileti na Zemljo in kot nalašč trešči v tla v njuni bližini. V sekundi pozabita na pohoto in se hitro odločita iti preverit situacijo. Medtem se iz meteorita že izleže neko bizarno amorfno bitje in brutalno napade nič hudega slutečega kmeta. Par na poti tega poškodovanca najde in ga urno odpelje v bolnišnico. Tam se zadeve začnejo komplicirati, saj se želatinski stvor mutiran odkotali ven iz kmeta v svet in, najbrž ne najboljše volje in ves sestradan, do smrti pohlasta medicinsko sestro, nato pa si privošči še zdravnika. Kot hitro lahko opazimo, je nezemeljska spužva z vsakim ubojem večja in večja. Začne pa tudi po mestu strašiti mimoidoče. Dogodek preide že v samo grozljivko, a naš Stevo vklopi sive celice in kaj hitro spozna šibko točko stvora – občutljiv je na mraz. Vse kar jim gre storiti, se po mestu poditi za ogromnim izvenzemeljskim ubijalskim testom in ga likvidirati.

Najbolj zanimivo pri tem filmu oz. zgodbi je to, da se naslanja na resničen dogodek oz. policijsko poročilo. To govori o tem, kako naj bi dva veteranska policaja iz Philadelphije na nebu ugledala padajoči, svetleči, iskrivi se objektič. Pridrveč do mesta pristanka, sta poba na tleh zagledala neko vijolično želatinasto maso – ta naj bi se celo svetlikala in drhtela. Poklicala sta backup in prikorakala sta še dva policista. Ko se je eden izmed miličnikov stvora dotaknil, naj bi ta izhlapel, izparel, oksidiral. Izginil. Temu navkljub so vsi šterje ostali v verovanju, da so imeli opravka z živečim organizmom.

Film je ZF horror, klase B, ki vsebuje teoretično dobro zgodbo, v teoriji dobro dramo med liki, tako mladimi, kot starimi, ter teoretično dobre vizualne učinke. Na žalost pa so le-ti že izredno zastareli, saj je vesoljska ameba videti kot velikanski ponoreli žele, ki je pobegnil iz ponesrečenega projekta otročkom iz OŠ. A filma ne kvari le to, ampak tudi ekstremno nedinamična igra – z liki ne sočustvijemo. Dialoge in dramo med njimi pokvari slaba, lesena igra. Povdariti pa je treba tudi to, da Steve McQueen in Aneta Corsaut niti približno ne spominjata na dva živahna najstnika, prej sta spolno represirana tridesetletnika, ki se brez uspeha trudita vživeti v najstniško kožo. A na žalost je bil v Hollywoodu tak kesting v tistem obdobju normalen. Le zazrimo se v sago Beach Party teen surf muvijev, kjer vidimo le prezrele najstnike. Tinejđerji kot tinejđerji so prišli na svoj realni račun šele v 70. oz. v štartu 80. z grozljivko Halloween (1978) in komedijo Fast Times at Ridgemont High (1982) ter še nekaterimi drugimi.

Blob je v tistih časih verjetno veliko pomenil, saj so z njim zaslužili dobre 4 milijone dolarjev, ki so bili za tiste čase lep dobiček. Velike zahvale kakopak letijo na takratna drive-in kina in profilaktike. Blob je ZF klasika, a ga je na žalost potacal čas, vendar dobre ideje/zgodbe ne umrejo kar čez noč in to dokazuje remake iz 1988.

Ocena: 1,5/5

The Blob (1988)

Režija: Chuck Russell
Zgodba: Irvine H. Millgate
Žanr: ZF, grozljivka
Scenarij: Chuck Russell, Frank Darabont (po izvirnem scenariju Theodorja Simonsona, Kate Phillips)
Igrajo: Kevin Dillon, Shawnee Smith, Donovan Leitch Jr. , Jeffrey DeMunn…
Država: ZDA
Čas trajanja: 95 min

Režiral je Chuck Russell, ki je že imel izkušnje z grozljivkami, in sicer z prepečenim Krugerjem v A Nightmare on Elm Street 3: Dream Warriors (1987). Najbolj pa je znan po delno računalniški komediji The Mask (1994), kjer zelenec Jim Carrey skuša naskočiti modrolaso Cameron Diaz.

Zgodba te verzije Bloba je približno enaka izvirni, le da so tu v ospredju trije najstniki – prva je simpatična Meg Penny (Shawnee Smith – najbolj znana pa šagi Zaga), drugi je ljepotan Paul Taylor (Donovan Leitch), tretji je uporniški Brian Flagg (Kevin Dillon – najbolj znan kot Prisklednik Drama) – vse dokler eden ne umre. Smrtonsni puding takisto straši po mestu, kjer ga junaki skušajo odgnati na oni svet.

Za razliko od originala ima ta The Žele izvrstne vizualne efekte. Realistično grozno je videti, kako velik vesoljski stvor golta ljudi in kako se v njegovih prosojnih prebavilih prijetno (do kosti in skozi) topijo trupla. Posebni učinki in stil režije včasih spominjajo na The Thing (1981), kar filmu lahko štejemo le v prid. Tudi igra je dobra in za razliko od mnogih takratnih slešerjev daje občutek njihove borbe za življenje. To pa je tudi pokazatelj, zakaj je Blob še vedno zelo gledljiv in priljubljen.

Ocena: 4/5

Jure Bortek